Epikondilitis komolca označuje tendinopatijo narastišč mišic podlahti in je običajno rezultat ponavljajočih ali prevelikih obremenitev na iztegovalke oziroma upogibalke zapestja. Pri tendinopatijah gre za spekter sprememb, ki se dogajajo v tetivi in povzročajo bolečino ter zmanjšano funkcijo. Glede na mesto nastanka ločimo lateralni (na zunanji strani komolca) in medialni (na notranji strani komolca) epikondilitis.

Lateralni epikondilitis

Lateralni epikondilitis je tendinopatija iztegovalk zapestja, znana tudi pod imenom »teniški komolec«, ker prizadene 50 % teniških igralcev (predvsem začetnikov). Vendar večina ljudi, ki ima lateralni epikondilitis, ne igra tenisa. Pogosto se pojavi pri osebah, katerih delo zahteva ponavljajoče gibe ali pa fine motorične spretnosti. Lateralni epikondilitis je 3–6-krat pogostejši od medialnega.

Pacienti z lateralnim epikondilitisom poročajo o bolečini na zunanjem delu komolca, ki lahko seva proti zapestju ali rami (vendar ne tudi v dlan in vrat). Lahko je prisotna oslabljena moč prijema. Simptomi se običajno intenzivirajo ob prijemanju predmetov (predvsem z iztegnjenim komolcem). Bolečina se pojavi tudi ob raztegu iztegovalk zapestja ter ob aktivaciji iztegovalk zapestja in sredinca proti uporu.

Medialni epikondilitis

Medialni epikondilitis je tendinopatija upogibalk zapestja. Ker gre za pogost pojav pri igralcih golfa, temu stanju pravimo tudi »golf komolec«. Nastane zaradi preobremenitve upogibalk zapestja in se kaže kot bolečina na notranji strani komolca, katera se intenzivira ob aktivaciji upogibalk proti uporu. Gre za enako patologijo kot pri lateralnem epikondilitisu, le mesto nastanka je drugačno.

Zdravljenje

80 % pacientov z epikondilitisom naj bi spontano okrevalo v roku enega leta od začetka pojava simptomov, brez kakršnihkoli intervencij. Vendar imajo pacienti, ki se odločijo za fizioterapevtsko obravnavo, nekoliko boljše rezultate po enem letu v primerjavi s tistimi, ki se ne udeležijo nobene terapije.

Fizioterapevtska obravnava zajema vadbeni program, manualno terapijo, uporabo podporne terapije (npr. globinske udarne valove ali lasersko terapijo), kinesiotaping in drugo. Poudarek pri obravnavi je na kontroli bolečine, spodbujanju celjenja, vračanju gibljivosti, izboljšanju tehnike igranja športa, ergonomiji in postopnemu vračanju k aktivnosti. V rehabilitacijo je vključen celotni zgornji ud, ne samo komolec. Konzervativno zdravljenje lahko traja 3–6 mesecev, da opazimo bistvene spremembe.

Uporaba kortikosteroidnih injekcij se odsvetuje, saj lahko na dolgi rok oslabijo okrevanje.

Literatura

• Brukner, P. in Khan, K. (2012). Brukner & Khan’s Clinical Sports Medicine (4th ed.). McGraw-Hill Australia.
• Dingemanse, R., Randsdorp, M., Koes, B. W. in Huisstede, B. M. A. (2014). Evidence for the effectiveness of electrophysical modalities for treatment of medial and lateral epicondylitis: A systematic review. British journal of sports medicine, 48(12), 957–967.
• Giangarra, C. E. in Manske, R. C. (2018). Clinical orthopaedic rehabilitation: A team approach (4th ed.). Elsevier.
• Jones V. The elbow demystified. Physio Network Masterclass.
• Landesa-Pineiro, L. in Leiros-Rodriguez R. (2022). Physiotherapy treatment of lateral epicondylitis: A systematic review. Journal of back and musculoskeletal rehabilitation, 35, 463–477.
• Lenoir, H., Mares, O. in Carlier, Y. (2019). Management of lateral epicondylitis. Orthopaedics & traumatology, surgery & research, 105(8), 0–6.
• Sims, S. E. G., Miller, K., Elfar, J. C. in Hammert, W. C. (2014). Non-surgical treatment of lateral epicondylitis: A systematic review of randomized controlled trials. Hand (New York, N.Y.), 9(4), 419–446.