Patelarna tendinopatija, poznana tudi kot skakalno koleno, je stanje, za katero sta značilni bolečina in zmanjšana sposobnost prenašanja obremenitev patelarne tetive. Ta povezuje pogačico z golenico in ima pomembno vlogo pri prenosu sil, ki jih ustvarjajo iztegovalke kolena. Patelarna tendinopatija se najpogosteje pojavlja pri mladih, telesno zelo aktivnih posameznikih, predvsem pri športnikih, ki se ukvarjajo s športi s pogostimi skoki, doskoki in hitrimi spremembami smeri gibanja, kot sta odbojka in košarka. Pogosteje prizadene moške kot ženske.

Simptomi in znaki

Najznačilnejši simptom patelarne tendinopatije je dobro lokalizirana bolečina neposredno pod pogačico, na mestu, kjer se patelarna tetiva pripenja na njen spodnji del. Bolečina je običajno omejena na to področje in se praviloma ne širi v druge dele kolena.

Bolečina se pojavlja oziroma povečuje predvsem med aktivnostmi, pri katerih je patelarna tetiva izpostavljena večjim mehanskim obremenitvam. To so zlasti:

• skoki in doskoki,
• hitre spremembe smeri gibanja,
• nenadna zaviranja oziroma upočasnjevanja gibanja,
• počepi,
• hoja po stopnicah.

Pri nekaterih posameznikih se bolečina pojavlja tudi med dolgotrajnim sedenjem ali zadrževanjem kolena v iztegnjenem oziroma pokrčenem položaju. Za patelarno tendinopatijo pa ni značilno, da bi bila bolečina izrazita med mirovanjem ali aktivnostmi, pri katerih je tetiva izpostavljena manjšim obremenitvam, kot so običajna hoja, kolesarjenje ali lahkoten tek. Prav tako ni značilen pojav otekline sklepa.

Pri dolgotrajnejših težavah lahko pride tudi do zmanjšanja mišične mase in moči na prizadeti strani, predvsem: iztegovalk kolena in mečnih mišic.

Kaj je fenomen ogrevanja?

Ena izmed značilnosti patelarne tendinopatije je tako imenovani fenomen ogrevanja. To pomeni, da je bolečina pogosto izrazitejša na začetku telesne aktivnosti, nato pa se med ogrevanjem in nadaljevanjem gibanja postopoma zmanjša. Posameznik lahko tako na začetku treninga občuti bolečino, ki po nekaj minutah aktivnosti popusti, čeprav tetiva ostaja obremenjena. Po končani aktivnosti ali naslednji dan se lahko simptomi ponovno pojavijo oziroma okrepijo.

Zdravljenje in rehabilitacija

Temelj zdravljenja patelarne tendinopatije je postopno in nadzorovano obremenjevanje tetive s prilagojenim programom terapevtske vadbe. Popolno mirovanje praviloma ni priporočljivo. Pomembno pa je začasno zmanjšati oziroma prilagoditi aktivnosti, ki povzročajo velike obremenitve patelarne tetive in izrazito poslabšanje simptomov.

1. faza: zmanjšanje bolečine in prilagoditev obremenitev

V začetni fazi rehabilitacije je pomembno omejiti aktivnosti, ki povzročajo velike obremenitve patelarne tetive. Mednje sodijo predvsem ponavljajoči se skoki, doskoki, hitre spremembe smeri in pliometrične vaje. V tej fazi se pogosto uporabljajo izometrične vaje za iztegovalke kolena. To so vaje, pri katerih mišice ustvarjajo silo, vendar med izvajanjem ne prihaja do vidnega gibanja v sklepu. Namen teh vaj je omogočiti nadzorovano obremenjevanje mišic in tetive, pri nekaterih posameznikih pa lahko prispevajo tudi k začasnemu zmanjšanju bolečine.

Poleg vaj za iztegovalke kolena se v vadbeni program vključujejo tudi vaje za druge mišične skupine, pri katerih ugotovimo zmanjšano moč ali zmogljivost. Posebej pomembne so mečne mišice (predvsem m. soleus), ki sodelujejo pri nadzoru obremenitev spodnjega uda in lahko prispevajo k zmanjšanju prekomernih obremenitev patelarne tetive, ter zadnjične mišice in stabilizatorji medenice, ki omogočajo ustrezen nadzor položaja spodnjega uda med gibanjem.

Pomemben del obravnave je tudi prilagoditev tehnike skokov in doskokov, s katero lahko vplivamo na obremenitev patelarne tetive. K zmanjšanju obremenitev lahko v določenih okoliščinah prispevata na primer doskok na sprednji del stopala in prilagoditev položaja telesnega težišča med doskokom.

V rehabilitacijo se po potrebi vključujejo tudi vaje za izboljšanje gibljivosti gležnja ter zmanjšanje omejitev gibljivosti zadnjih in sprednjih stegenskih ter mečnih mišic.

2. faza: postopno povečevanje mišične moči

Ko posameznik bolje prenaša začetne obremenitve, se v program postopoma vključujejo izotonične vaje. Pri teh vajah se mišice med ustvarjanjem sile krajšajo in podaljšujejo, zato prihaja do gibanja v sklepu. Cilj te faze je postopno izboljšanje mišične jakosti in povečanje sposobnosti patelarne tetive za prenašanje večjih obremenitev.

3. faza: priprava na večje obremenitve in športno aktivnost

V nadaljevanju rehabilitacije se postopoma uvajajo zahtevnejše aktivnosti, pri katerih je patelarna tetiva izpostavljena večjim obremenitvam. Mednje sodijo: vaje hitrega zaviranja oziroma upočasnjevanja gibanja, skoki in doskoki, pliometrične vaje, hitre spremembe smeri gibanja in športno specifične aktivnosti. Namen te faze je ponovno vzpostaviti sposobnost tetive in celotnega spodnjega uda za prenašanje obremenitev, ki so značilne za posameznikov šport.

Kdaj je primerna vrnitev v šport?

Vrnitev v šport je priporočljiva, ko posameznik ponovno doseže ustrezno mišično jakost, vzdržljivost in eksplozivno zmogljivost ter lahko opravi celoten športni trening brez pomembnega poslabšanja simptomov. Pri tem ni pomembna zgolj odsotnost bolečine med posamezno vajo, temveč tudi odziv na celoten trening in obremenitve v naslednjih dneh.

Literatura

• Mathew, Benoy; Courtney, Carol; Fernández-de-las-Peñas, César. (2022). Hip and Knee Pain Disorders: An evidence-informed and clinical-based approach integrating manual therapy and exercise. Jessica Kingsley Publishers.
• Brukner, P. in Khan, K. (2019). Brukner & Khan’s Clinical Sports Medicine. Vol. 1, Injuries (5th ed.). McGraw-Hill.