Medialni in lateralni meniskus sta polmesečasto oblikovani fibrohrustančni strukturi, ki ležita med kondiloma stegnenice in sklepno površino golenice. Pomembno prispevata k stabilnosti kolenskega sklepa, porazdelitvi obremenitev med prenašanjem telesne teže ter ohranjanju zdravja sklepnega hrustanca.

Poškodbe meniskov so lahko akutne oziroma travmatske ali degenerativne. Akutne poškodbe so pogostejše pri mlajših posameznikih in so običajno posledica večje sile, ki poškoduje predhodno zdrav meniskus. Degenerativne poškodbe pa se pogosteje pojavljajo pri starejših, predvsem po 40. letu, ko so v meniskusu in sklepnem hrustancu lahko že prisotne degenerativne spremembe.

Poškodba meniskusa lahko nastane samostojno, pogosto pa je povezana tudi z drugimi poškodbami kolena, predvsem s poškodbo sprednje križne vezi (ACL) ali zlomom tibialnega platoja.

Medialni meniskus je poškodbam bolj izpostavljen kot lateralni. Po nekaterih podatkih je pri poškodbah prizadet približno dva- do trikrat pogosteje, kar je med drugim povezano z njegovo manjšo mobilnostjo zaradi pripetosti na medialno sklepno kapsulo.

Kako nastane poškodba meniskusa?

Akutna poškodba meniskusa nastane, ko strižne sile v kolenu v kombinaciji s fleksijo, kompresijo in rotacijo stegnenice presežejo sposobnost kolagenskega tkiva meniskusa, da tem silam kljubuje.

Najpogostejši mehanizem akutne poškodbe je zasuk kolena, medtem ko stopalo ostane fiksirano na podlagi, pogosto med športno aktivnostjo. Do poškodbe lahko pride tudi zaradi kontakta z drugim igralcem. Ob poškodbi lahko posameznik začuti ali zasliši pok oziroma preskok in občutek, kot da se je v kolenu nekaj raztrgalo, čemur pogosto sledi ostra bolečina ob medialni ali lateralni sklepni špranji. Pri starejših posameznikih lahko zaradi degenerativnih sprememb meniskusa poškodba nastane že ob bistveno manjši obremenitvi ali celo brez jasno prepoznavnega poškodbenega dogodka.

Akutne in degenerativne poškodbe

Pri mlajšem posamezniku je sklepni hrustanec lahko še nespremenjen, večja sila pa poškoduje predhodno zdrav meniskus. Pri starejših, predvsem po 40. letu, se lahko akutna bolečina v kolenu pojavi v sklepu, kjer so bile že pred tem prisotne asimptomatske spremembe sklepnega hrustanca in degenerativne spremembe meniskusa. Degenerativne poškodbe meniskusa so pri starejši populaciji pogoste. Lahko nastanejo brez jasnega poškodbenega dogodka, prav tako pa niso vse poškodbe meniskusa simptomatske. Naključne najdbe sprememb meniskusa pri magnetnoresonančnem slikanju kolena so razmeroma pogoste, njihova pojavnost pa s starostjo narašča.

Dejavniki tveganja za poškodbo meniskusa

Na tveganje za poškodbo meniskusa vplivajo tako spremenljivi kot nespremenljivi dejavniki.

Med spremenljive dejavnike tveganja sodita predvsem:

• višji indeks telesne mase (ITM),
• stopnja in vrsta telesne oziroma športne aktivnosti.

Pri posameznikih z ITM nad 25 kg/m² je verjetnost operativnega zdravljenja meniskusa večja, tveganje pa se z naraščanjem ITM še povečuje.

Akutne poškodbe meniskov so pogostejše pri športih, ki vključujejo hitre spremembe smeri, zasuke, doskoke in kontakt z nasprotnikom, na primer pri:

• nogometu,
• ragbiju,
• košarki,
• rokoborbi in drugih kontaktnih športih.

Med nespremenljive dejavnike tveganja sodijo določene anatomske značilnosti kolena, na primer naklon tibialnega platoja, naklon medialnega meniskusa, oblika medialnega tibialnega platoja, nepravilna os spodnjega uda ter prirojene anatomske različice, kot je diskoidni meniskus.

Kakšni so simptomi poškodbe meniskusa?

Simptomi so odvisni predvsem od obsega, mesta in vrste poškodbe. Pri manjši poškodbi se simptomi morda ne pojavijo takoj. Bolečina se lahko postopno poveča, oteklina kolena pa se pogosto razvije z zamikom v naslednjih urah oziroma do približno 24 ur po poškodbi.

Pri akutni travmatski poškodbi se lahko pojavijo:

• bolečina ob medialni ali lateralni sklepni špranji,
• oteklina kolena,
• zmanjšan obseg gibljivosti,
• bolečina pri globoki fleksiji kolena, na primer pri počepu,
• občutek preskakovanja ali klikanja,
• zatikanje kolena,
• zaklepanje kolena,
• občutek nestabilnosti oziroma »popuščanja« kolena.

Pri večjih poškodbah, kot je na primer poškodba tipa »bucket-handle«, so simptomi lahko izrazitejši. Del poškodovanega meniskusa se lahko pomakne v sklep in mehansko omeji gibanje, zato se lahko pojavi nenadna omejitev iztega ali občutek zaklenjenega kolena.

Pri degenerativnih poškodbah so pogostejši postopno nastala bolečina, občasno otekanje kolena in različni mehanski simptomi, vendar degenerativna sprememba meniskusa sama po sebi ni nujno simptomatska.

Klinični pregled

Pri kliničnem pregledu se poleg opisa nastanka težav ocenjujejo bolečina, oteklina, obseg gibljivosti in prisotnost mehanskih simptomov.

Med ugotovitvami, ki lahko spremljajo poškodbo meniskusa, so:

• občutljivost oziroma bolečina ob sklepni špranji,
• bolečina pri maksimalni pasivni fleksiji kolena,
• bolečina ob forsirani hiperekstenziji kolena,
• omejen obseg gibanja,
• zatikanje ali zaklepanje kolena.

Diagnoza se vedno postavlja na podlagi kombinacije anamneze, kliničnega pregleda in po potrebi slikovne diagnostike. Pomembno je upoštevati, da so spremembe meniskusa na magnetnoresonančnem slikanju lahko prisotne tudi pri posameznikih brez simptomov.

Zdravljenje poškodbe meniskusa

Izbira zdravljenja je odvisna od vrste in resnosti poškodbe, starosti posameznika, njegovih funkcionalnih zahtev ter prisotnosti mehanskih simptomov.

Manjša ali degenerativna poškodba meniskusa, pri kateri je prisotna bolečina, vendar ni izrazitih mehanskih simptomov, kot sta pravo zaklepanje kolena ali pomembna omejitev obsega gibanja, se praviloma najprej zdravi konzervativno.

Konzervativna obravnava lahko vključuje prilagajanje obremenitev, postopno vračanje gibljivosti ter ciljno usmerjeno vadbo za izboljšanje mišične zmogljivosti, funkcije in tolerance kolena na obremenitve.

Pri večji in simptomatski poškodbi tipa bucket-handle, ki povzroča mehansko zaklepanje kolena, je lahko potrebna artroskopska operacija. Artroskopska parcialna meniscektomija, pri kateri se odstrani poškodovani del meniskusa, je bila dolgo ena najpogosteje izvajanih ortopedskih operacij. Kadar je mogoče, pa je pomembno ohraniti čim več funkcionalnega meniskusa, saj ima ta pomembno vlogo pri porazdelitvi obremenitev in zaščiti sklepnega hrustanca. Po operativnem zdravljenju, zlasti po odstranitvi dela meniskusa, obstaja povečano dolgoročno tveganje za razvoj osteoartroze kolena. Tveganje je lahko še izrazitejše, kadar je poškodba meniskusa povezana tudi s poškodbo sprednje križne vezi.

Rehabilitacija in vrnitev v šport

Dolžina rehabilitacije je odvisna od vrste in obsega poškodbe ter od načina zdravljenja.

Pri manjši izolirani poškodbi in po določenih operativnih posegih je lahko vrnitev v šport relativno hitra, vendar časovnica ni enaka za vse posameznike. Pri zahtevnejših poškodbah je rehabilitacijski proces daljši, še posebej kadar je poškodovan lateralni meniskus ali kadar je bil meniskus kirurško šivan. Rehabilitacijo lahko dodatno podaljša prisotnost spremljajočih poškodb ligamentov, predvsem sprednje križne vezi in medialne kolateralne vezi.

Vrnitev v šport zato ne sme temeljiti zgolj na številu tednov od poškodbe ali operacije, temveč predvsem na ponovni vzpostavitvi:

• ustreznega obsega gibljivosti,
• mišične moči,
• nadzora in stabilnosti kolena,
• sposobnosti izvajanja funkcionalnih in športno specifičnih nalog,
• zadostne tolerance na stopnjujoče se obremenitve.

Literatura

• Brukner, P. in Khan, K. (2019). Brukner & Khan’s Clinical Sports Medicine. Vol. 1, Injuries (5th ed.). McGraw-Hill.
• Mathew, Benoy; Courtney, Carol; Fernández-de-las-Peñas, César. (2022). Hip and Knee Pain Disorders: An evidence-informed and clinical-based approach integrating manual therapy and exercise. Jessica Kingsley Publishers.