Sindrom pokajočega kolka

avgust/2022

Pri sindromu pokajočega/preskakujočega kolka gre najpogosteje za preskakovanje tetiv prenapetih mišic prek kostnih izboklin stegnenice ali medenice, lahko pa so vzroki tudi znotrajsklepni. Sindrom prizadene okrog 5-10 % populacije. Imenujemo ga tudi plesalčev kolk (lat. coxa saltans), saj prizadene kar 90 % baletnih plesalcev, ki tekmujejo.

Vrste

Zaradi različnih struktur, ki povzročijo preskakovanje ločimo tri vrste sindroma pokajočega kolka:

Najpogostejši je zunajsklepni zunanji sindrom, kjer gre za preskakovanje zadebeljenih delov tetive velike zadnjične mišice (m. gluteus maximus) in vezivnega tkiva na stranskem delu stegna (iliotibialnega trakta) prek kostne izbokline stegnenice (velikega trohantra). Običajno zunajskepni zunanji sindrom nastane postopoma in ni posledica poškodbe.

Pri zunajsklepni notranji vrsti sindroma gre za preskakovanje tetive mišice iliopsoas prek kostne izbokline medenice (iliopektinealne eminence) ali stegnenice (majhnega trohantra oz. glave stegnenice).

Znotrajsklepni sindrom pa lahko nastane zaradi poškodbe labruma, rupture ligamentov ali prostih teles. Običajno je posledica poškodbe in se pojavi nenadno.

Vzrok

Najpogosteje je vzrok nastanka preobremenitev (npr. ponavljajoči se gibi kolka pri tekačih, baletnikih, plesalcih, gimnastičarjih…). Preskakujoč kolk je pogost pri mladostnikih v obdobju rasti, atletih in posameznikih z nenadno povečano športno aktivnostjo. Do preskakovanja lahko pride tudi po totalni endoprotezi kolka.

Dejavniki tveganja za pojav sindroma pokajočega kolka vključujejo:

  • pretirane napetosti mišic, krajše tetive, nezmožnost sprostitve mišic;
  • udeleževanje športnih aktivnosti, ki zahtevajo pogoste rotacije kolkov in
  • anatomske značilnosti posameznika (npr. večja razdalja med velikimi trohantri, večji veliki trohantri).
Sindrom pokajočega kolka

Simptomi

Za večino je sindrom pokajočega kolka neboleč in zgolj nadležen. Do preskakovanja običajno pride med gibanjem kolka. Preskakovanje je lahko slišno in tipno. Sindrom običajno spremlja tudi omejena gibljivost kolkov in šibkost srednje zadnjične mišice (m. gluteus medius).

Pri zunajsklepnem zunanjem sindromu so simptomi prisotni na stranskem delu kolka. Običajno se preskakovanje ne sliši, se pa lahko vidi. Pacienti opisujejo tudi občutek izpaha kolka med gibanjem.

Pri zunajsklepnem notranjem sindromu so simptomi prisotni na sprednjem delu kolka. Običajno je pokanje slišno ob gibanju kolka. Pacienti opisujejo tudi občutek zaklepanja kolka med gibanjem.

Preskakovanje zaradi znotrajsklepnih vzrokov je večinoma boleče in se pojavi nenadno, po poškodbi.

Zdravljenje

Običajno imajo ljudje asimptomatsko preskakovanje, ki se dogaja le občasno, zato zdravljenje ni potrebno. Če postane preskakovanje simptomatsko se priporoča konzervativno zdravljenje. V primeru nenadnega pojava simptomov ali v primeru poškodbe pa je potrebna ocena stanja pri strokovnjaku, saj so lahko vzroki za preskakovanje znotrajsklepni in potrebujejo večjo pozornost.

Konzervativno zdravljenje v primeru zunajsklepnih vzrokov za nastanek sindroma vključuje izogib gibom, ki povzročajo bolečino in/ali pokanje, raztezne vaje, prilagoditev aktivnosti, protivnetna zdravila, sproščanje napetih mišic z manualnimi tehnikami, izboljšanje mišičnega ravnovesja, korekcijo gibalnih vzorcev, …

Normalno funkcijo kolka (brez pokanja) posamezniki običajno dosežejo v obdobju 6-12 mesecev, vendar je nato priporočljivo nadaljevanje z izvajanjem vaj za namen preventive.

V primeru vztrajanja težav in bolečin kljub konzervativnemu zdravljenju se razmišlja o operaciji, kjer gre za sprostitev prenapetih tetiv mišic.

Raztezanje kolka


Literatura: