Sindrom torakalnega izhoda

november/2022

Sindrom torakalnega izhoda obsega skupino motenj, ki povzročajo kompresijo (utesnitev) nevrovaskularnih struktur (živcev in krvnih žil), ki potekajo od vratu proti pazduhi. Nevrovaskularne strukture na tem delu potekajo med sprednjo in srednjo skalensko mišico, se nadaljujejo med ključnico in prvim rebrom in nato za tetivo male prsne mišice (m. pectoralis minor). V ta sindrom so vključene naslednje nevrovaskularne strukture: brahialni pletež (mrežje živčnih vlaken za inervacijo zgornjega uda), aksilarna arterija in vena ter arterija in vena subklavija. Pri sindromu torakalnega izhoda lahko pride do utesnitve katerekoli od omenjenih struktur.

Sindrom torakalnega izhoda prizadene predvsem mladostnike in odrasle srednje starosti. Pogosto se pojavi pri ženskah, starih med 20 in 50 let.

Vzrok nastanka

Glede na utesnjeno strukturo poznamo tri podtipe sindroma: nevrogeni, venozni in arterijski podtip. Pogosto ni izražen samo en podtip ampak gre za mešano obliko sindroma.

Nevrogeni sindrom nastane zaradi kompresije brahialnega pleteža in predstavlja 95 % primerov sindroma torakalnega izhoda. Pogosto se pojavi pri mladih, ki izvajajo športne aktivnosti s ponavljajočimi gibi roke nad glavo ali pa takšne, ki vključujejo dvigovanje težjih bremen.

Venozna oblika je redkejša in predstavlja do 4 % primerov tega sindroma. Tudi ta oblika se pogosto pojavi pri aktivnih mlajših posameznikih, ki izvajajo ponavljajoče gibe zgornjega uda. Običajno pride do utesnitve vene med ključnico in prvim rebrom.

Arterijska oblika je najredkejša, saj predstavlja le do 1 % primerov. Pogosto se pojavi pri mlajših odraslih, ki imajo prisotno prirojeno anomalijo, na primer dodatno rebro (cervikalno rebro). Lahko se pojavi tudi po zlomu ključnice. Gre za najbolj nevarno prezentacijo sindroma, saj lahko vodi v šibkost radialnega pulza (na zapestnem predelu) pri gibanju roke.

Sindrom torakalnega izhoda lahko povzročajo prirojeni, pridobljeni ali travmatski dejavniki.

Prirojeni dejavniki vključujejo mišične variacije (dodatna skalenska mišica) ali pa kostne variacije (dodatno rebro). Kompresijo lahko povzroča tudi spuščena ključnica.

Do sindroma lahko pride tudi zaradi pridobljenih dejavnikov, kamor vključujemo mišična neravnovesja in odstopanja od ustrezne drže. Slaba drža lahko povzroči skrajšanje skalenskih in prsnih mišic, kar lahko poveča tveganje za utesnitev nevrovaskularnih struktur. Posamezniki, ki pogosto nosijo težke nahrbtnike lahko uporabljajo pomožne mišice, ki se posledično hipertrofirajo in povzročajo kompresijo krvnih žil in živcev. Kompresijo lahko povzročajo tudi tumorji ali ciste.

Posamezniki po prometnih nesrečah, ki so utrpeli nihajno poškodbo vratu ali pa zlom ključnice tudi lahko razvijejo sindrom torakalnega izhoda. V teh primerih lahko pride do zaščitnega spazma (zakrčenosti) mišic vratu, ki povzročijo utesnitev.

Simptomi

V primeru utesnitve brahialnega pleteža pacietni poročajo o bolečini v vratu/rami/roki, glavobolih, paresteziji (nenormalnemu občutku v koži, npr. mravljinčenje) prstov in zgornjega uda ter šibkosti. Simptomi se povečajo pri gibanju roke nad glavo in ob pritisku na mesto utesnitve.

Pri venski obliki se navadno pojavi oteklina zgornjega uda, občutek težke roke, bolečina ob odmiku rame in cianoza (modrikavost).

Pri arterijski obliki se pogosto pojavi bledica, pomanjkanje pulza, odrevenelost, mravljinčenje in spremenjen občutek za temperaturo.

Zdravljenje

Zdravljenje je odvisno od podtipa sindroma, vzroka nastanka, resnosti in trajanja simptomov. Pri odsotnosti velike mišične atrofije in vaskularne okvare je prva izbira zdravljenja konzervativna terapija, ki zajema prilagoditev aktivnosti, edukacijo pacienta glede ergonomije in ustrezne drže, terapevtsko vadbo, korekcijo drže, sproščanje tkiv, protivnetna zdravila in drugo. Konzervativno zdravljenje naj bi bilo uspešno pri 59-88 % pacientov.

Pri simptomatskih pacientih, kjer je vzrok težav hipertrofija mišic se lahko ob neuspešnem konzervativnem zdravljenju izvede neoperativna dekompresija mišic z injiciranjem anestetika, steroida ali botulin toksina.

Kandidati za operativno zdravljenje so pacienti, ki ne kažejo napredka po 4-6 tednov konzervativne terapije in imajo prisotne simptome. Prav tako so kandidati za operacijo pacienti, ki imajo nevarne vaskularne oblike sindroma, saj je pri njih v večini primerov vzrok sprememba strukture tkiv, ki jo s konzervativnim zdravljenjem ne moremo odpraviti. V primeru vaskularnih oblik se izvaja tudi antikoagulacijska terapija in tromboliza.

Literatura:

Li, N., Dierks, G., Vervaeke, H. E., Jumonville, A., Kaye, A. D., Myrcik, D., Paladini, A., … Urits, I. (2021). Thoracic outlet syndrome: A narrative review. Journal of clinical medicine, 10(5), 1–14.
Jones, M. R., Prabhakar, A., Viswanath, O., Urits, I., Green, J. B., Kendrick, J. B., … Kaye, A. D. (2019). Thoracic outlet syndrome: A Comprehensive review of pathophysiology, diagnosis, and treatment. Pain and therapy, 8(1), 5–18.
Moharić, M. (2014). Klinične smernice za rehabilitacijo bolnikov z utesnitvenimi nevropatijami. Rehabilitacija letn. XIII, supl. 1.
Chang, M. C. in Kim, D. H. (2021). Essentials of thoracic outlet syndrome: A narrative review. World journal of clinical cases, 9(21), 5754–6177.
Ohman, J. W. in Thompson, R. W. (2020). Thoracic outlet syndrome in the overhead athlete: Diagnosis and treatment recommendations. Current reviews in musculoskeletal medicine, 13(4), 457–471.
Brukner, P., in Khan, K. (2019). Brukner & Khan’s clinical sports medicine. Vol. 1, Injuries (5th ed.). McGraw-Hill.

Raziščite več